A MULTIPLE COMPUTATIONAL MODEL

Obst= aja veliko razlag in tolmačenj NDE. Med znanstvenimi razlagami tvorijo pomembno skupino psihološke hipoteze, modeli in teorije, ki skuša= jo pojasnjevati NDE. Na eni strani so modeli, ki skušajo razložiti s= amo spominsko kodiranje NDE, na drugi strani pa so poskusi vzročnih razlag NDE. Med prvimi se zdijo najbolj prepričljive kognitivne razlage, po katerih so pričevanja o NDE kodirana kot kognitivni skript. Vzroč= ne razlage lahko razdelimo v več skupin, med katerimi si še najve= 69; obetamo od modelov in teorij, ki pojasnjujejo NDE z vidika posebnih zavestn= ih stanj.

UVOD

Razlage NDE bi lahko g= robo razdelili v dve veliki skupini. Prvo skupino tvorijo transcendentne, religi= jske in spiritualne razlage, ki v pojavu NDE vidijo transcendentno dogajanje, pr= ehod v posmrtno eksistenco in začasno vrnitev. Drugo skupino razlag pa predstavljajo znanstvene razlage. Te zopet lahko v grobem razdelimo v dve skupini. V prvi so naravoslovne razlage (vključno z nevroznanstvenimi)= , v drugi pa psihološke razlage. V tem prispevku bom na krat= ko predstavil najpomembnejše psihološke razlage obsmrtnega doživljanja.

2 KLASIFIKACIJA PSIHOLOŠKIH HIPOTEZ IN MODELOV RAZLAGANJA NDE

Psihološke razl= age se osredotočajo na dve področji. Prvo je področje deskripcije NDE. Na tem področju skušamo z analizo pričevanj o obsmrtnem doživljanju dognati psihološko strukturo teh pričevanj. Drug= o pa je seveda področje vzročnih dejavnikov NDE, kjer skušamo naj= ti psihične mehanizme, s katerimi bi bilo mogoče razložiti obsm= rtno doživljanje. Glede na to bi torej lahko psihološke razlage NDE ra= zdelili v dve skupini. V prvi skupini so deskriptivne ali strukturne razlage, v dru= gi skupini pa vzročne ali etiološke razlage.

3 STRUKTURNE RAZLAGE: EPIZODIČNA STRUKTURA PRIČEVANJ

V prispevku, predstavljenem prejšnje leto (Musek, 2002), sem skušal pokazati dvoje: prvič, da različna pričevanja o obsmrtnem doživljanju konvergirajo k vzorcu, na katerega so bili pozorni že= vsi znani raziskovalci NDE (npr. Kübler-Ross, 1969; Moody, 1976; Osis & Haraldsson, 1977/1978; Rawlings, 1993; Ring, 1980; Sabom, 1982; Zaleski, 19= 91) in drugič, da ima omenjeni vzorec zelo jasno epizodično strukturo= , ki jo posameznik spominsko vkodira v obliki kognitivne sheme, za katero se je v kognitivni psihologiji uveljavil strokovni izraz skript (Schank in Abelson, 1977). Gre za spominsko shemo, ki ima – kadar je popolna – vsaj naslednje epizodične faze in te si sledijo v naslednjem vrstnem redu: =

nova telesnost
mejno= stanje
potov= anje (predor)
svetl= oba
sre&#= 269;anje z vrhunskim bitjem
ž= ;ivljenjska bilanca (“sodba”)
spozn= anje smisla celote
vrnit= ev
nov o= dnos do smrti in umiranja

To ne pomeni, da se = pri pričevanjih o NDE po pravilu pojavljajo vse faze. Nasprotno, pogosto se pojavi v pričevanju samo del vzorca, tako da se večina poroč= il le delno prekriva in si nekako deli večji ali manjši del ugotovljenih značilnosti skupnega obrazca. Kljub temu pa v pričevanjih ne najd= emo bistvenih odstopanj, ne najdemo npr. prvin zunaj opisanega epizodnega vzorc= a in tako ne more biti dvoma, da gre za izkustva, ki so nastala na podlagi enotno delujočih, sistematičnih dejavnikov. Razlage, kateri dejavniki na= j bi to bili, pa so zelo različne. Razgrnili bi jih lahko v paleto pojasnil, koncepcij, hipotez in teorij, kjer so na enem polu biološke, biokemične in fiziološke razlage (vključno z nevrofiziološkimi), na drugem polu religiozne in spiritualne, nekje vm= es pa psihološke. Te si bomo ogledali bolj natančno.

= ;

V psihologiji obstajata dva teoretska okvirja, kamor lahko potemtakem uvrstimo epizodno shemo obsmrtnega doživljanja. Prvega, starejšega predstavlja Jungova teorija arhetipov. Drugega pa seveda predstavlja kognit= ivna teorija (kot so pokazale raziskave, lahko tudi jungovske arhetipe tretiramo= kot neke vrste kognitivne sheme – Avsec, 1997; Musek, 1999, str. 82). Za kognitivne sheme je značilno, da se sicer po eni strani oblikujejo na podlagi (psihološke) realnosti, da pa po drugi strani v našem spo= minu in v kogniciji zaživijo samostojno življenje in nam pomagajo pri našem orientiranju in delovanju v v svetu in v medsebojnih odnosih.

4 ETIOLOŠKE RAZLAGE<= /span>

Psih= oloških hipotez in razlagalnih modelov, ki se nanašajo na NDE, je veliko in smiselno je, da jih skušamo razporediti v nekaj preglednih kategorij. = Eno od teh kategorij tvorijo hipoteze, ki povezujejo dele NDE z znanimi zaznavn= imi mehanizmi, zlasti s tistimi, ki sodijo bodisi v okvir halucinacij, iluzij, bodisi v okvir posebnih zaznavnih pojavov, kot je npr. avtoskopija. Tem razlagam je skupno to, da se osredinjajo na posamezne dele ali vidike NDE i= n da niti ne pretendirajo na celostno razlago NDE. V drugi kategoriji so razlage= , ki povezujejo NDE z aktivacijo specifičnih zgodnjih spominov. V tretji katego= riji so motivacijske in psihodinamske razlage, ki gledajo na NDE kot na manifestacijo kompleksnega obrambnega odzivanja na stresno situacijo. Č= ;etrta kategorija so razlage, ki obravnavajo NDE kot obliko psihičnega regres= a in peta kategorija razlage, ki vidijo v NDE psihični odziv na senzorno deprivacijo. S temi razlagami se delno povezujejo tudi druge kompleksne razlage, ki skušajo nekako zajeti celotni vzorec NDE: zadnjo, šes= to kategorijo, bi tako lahko tvorile razlage, ki vidijo v NDE proces, ki bi ga lahko primerjali s sanjami in drugimi posebnimi stanji zavesti.<= /span>

Zaznavni aspekti NDE

Po nekaterih hipotezah lahko NDE povežemo s specifičnimi zaznavnimi izkušnjami, zlasti z zmotnimi zaznavami in halucinacijami. Mnogi psihi= atri bi tudi danes pričevanje o NDE preprosto odpravili kot posebno obliko halucinacij. Vendar je NDE težko spraviti ob bok drugim halucinacijam, zlasti pa z njimi težko obrazložimo enovitost epizodičnega vzorca NDE in občutje smiselnosti ter nedvomne realnosti NDE.

Težko bi tudi zunajtelesno iskustvo NDE primerjali s pojavom avtoskopije, ko prizadeti vi= di samega sebe kot nekakšnega zrcalnega dvojnika (pojav se včasih povezuje z utrujenostjo, migreno, pa tudi s tumorji in možganskimi poškodbami). Pri avtoskopiji namreč nimamo občutka, da smo z= unaj lastnega telesa (ki je pri NDE lahko izjemno jasen), ampak občutek, da= smo v lastnem telesu in da vidimo svojega dvojnika. Avtoskopski ubčutek je npr. takrat, ko ležimo in imamo vtis, da nekje nad seboj vidimo svojo zrcalno podobo. Zunajtelesno občutje pri obsmrtnem doživljanju je povsem drugačno: tedaj imamo občutek, da smo zapustili svoje prvo= tno telo in da iz neke druge pozicije in v nekem novem “telesu” opazujemo svoje prvotno telo.

NDE kot reminiscenca obrojstnega dogajanja

Nekateri psihologi, psihoanalitiki, pred časom se jim je pridružil celo slavni astron= om Carl Sagan, razlagajo obsmrtne izkušnje kot priklic spomina na lastno rojstvo, ki naj bi sprožila skrajno kritična situacija posameznika (Grof in Halifax, 1977). Ob tem se sklicujejo na to, da potovanje skozi tem= an tunel spominja na pot novorojenčka skozi porodni kanal; slepeča in nepojmljivo intenzivna svetloba na koncu bitja, o kateri poročajo obsm= rtni pričevalci, spominja na prihod novorojenca iz intrauterine nesvetlobe v zaslepljujočo bleščavo ekstrauterinega sveta in končno, srečanje s svetlobnim bitjem naj bi bilo morda spomin na v belo oblečenega zdravnika porodničarja, ki sprejme novorojenčka na koncu poti. Kritiki te razlage seveda opozarjajo na njene pomanjkljivosti. Opozarjajo, da spomini na rojstvo nikakor ne bi mogli biti tako pozitivni; veliko bolj verjetno je, da bi morali biti neprijetni in travmatični. = Tudi psihoanalitiki navadno pojmujejo rojstvo kot izjemno travmatski dogodek. In zanimivo je, da je spomin na ro= jstvo v hipnotski regresiji navadno neprijeten. Še bolj zanimivo je to, da nekatere osebe, ki trdijo, da so se v hipnotski regresiji spominjale svojih prejšnjih rojstev, življenj in smrti, navadno ocenjujejo doživljanje smrti kot zelo prijetno izkušnjo, doživljanje rojstva pa kot neprijetno. Tudi vzporedja med obrojstnim in obsmrtnim dogajanjem niso tako prepričljiva, kot se zdijo na prvi pogled. Blisko= vita pot skoz silno dolg tunel, o kateri govore obsmrtni pričevalci se neka= ko ne ujema najbolje s počasnim in mučnim pritiskanjem novorojen= 9;ka na stene porodnega kanala.

Ob tej razl= agi bi opozoril še na eno zanimivost. O možnosti, da bi obsmrtno doživljanje predstavljalo spomin na obrojstno dogajanje, so običa= jno govorili razlagalci obsmrtnega doživljanja in v obstoječi literat= uri nisem zasledil primera, da bi na takšno misel prišle osebe, ki so doživele obsmrtne izkušnje, same. Zato sem bil nemalo presenečen, ko sem od nekoga, ki je poročal o svojem lastnem obsmrtnem doživljanju, slišal, da je ob doživljanju potovanja skozi tunel zaznal v temini barvne vzroce in lise, ob katerih je dejansko -= in to že ob samem doživljanju - asociiral na žile in na potovan= je skozi porodni kanal. Pa vendar se mi te asociacije ne zdijo tako ze= lo presenetljive. Obsmrtno doživljanje, zlasti pot skozi tunel, ki se konča z vstopom v svetlobo, je posebna, zelo intenzivna izkušnja,= ki z vsakdanjim življenjem nima veliko skupnega. Takšne izkušnje morda lahko izzovejo priklic že sicer potlačenih podobnih izkušenj in dejansko je v življenju človeka rojstvo edina izkušnja, ki vsaj zelo v grobem spominja na pot skozi tunel.

N= DE kot kompleks obrambnega odzivanja in depersonalizacije

Nekateri menijo, da imamo pri obsmrtnih izkušnjah opraviti s psihičnimi obrambnimi mehanizmi, ki nam omogočijo, da prenesemo obsmrtni stres (Greyson, 1983a,b; Noyes and Kletti, 1976a,b). Te teorije se delno povezujejo tudi z nevropsihološkimi razlagami, ki se sklicujejo na to, da lahko nekateri nevrokemični agensi na eni strani radikalno zavro pritok stresnih dražljajev, na drugi strani pa spodbudijo nadomestno produkcijo prijet= nih in osmišljajočih halucinantnih doživljanj. Posebej bi lahko v tej zvezi bili aktualni psihični procesi depersonalizacije. Noyes tako govori o “prehodni depersonalizaciji”. V kritičnem trenutku se sproži psihična obrambna reakcija, ki nam ustvari iluzijo, da smo ločeni= od telesa in stresnega telesnega dogajanja. V grozi pred smrtjo si ustvarimo iluzijo blažene transcendentne realnosti, ki jo tisti, ki preživi= jo, tolmačijo kot obsmrtno doživetje. Ta razlaga pa ne spet more dobr= o pojasniti, zakaj je vzorec obsmrtnega doživljanja tako enoten in značilen. Če bi šlo za obrambno haluciniranje, potem bi lahko pričakov= ali nešteto možnih doživljanj “transcendentne iluzije̶= 1;, nikakor pa ne specifičnega vzorca, ki se v glavnih potezah ponavlja od primera do primera. Še vedno se torej vsiljuje kot temeljna in nepojasnjena konstanta NDE sama vsebina obsmrtnega doživljanja.

NDE kot regres na predjezikovni nivo

Podobno menijo drugi raziskovalci, da gre pri obsmrtnih doživetjih za sprožitev obramb= nih mehanizmov, ki povzročijo regres v zgodnjo, preverbalno fazo razvoja (Greyson, 1983a).

NDE in senzorna deprivacija

Obsmrtna dožive= tja so primerjali tudi z učinki senzorne deprivacije (Siegel, 1980, 1981).= Naši dušev= ni centri lahko reagirajo na stanje prekinjenega senzornega pritoka, tako da “praznino” zapolnijo s smiselnimi tolmačenji. Vsekakor je znano, da lahko senzorna deprivacija močno spremeni naše zavestno stanje.

NDE kot posebno stanje zavesti<= /p>

Že od samih začetkov pričevanj o NDE je jasno, da se posameznik med obsmrtnimi izkušnjami znajde v posebnem zavestnem stanju. Tako tradicionalni opisi posebnih stanj zavesti kot znanstvena raziskovanja teh stanj kažejo na vrsto značilnosti, ki so skupne pojavom kot so NDE, mistično izkustvo, zunajtelesno izkustvo, meditacija, trans idr. <= /p>

Za posebna stanja zavesti navajajo raziskovalci vrsto značilnosti, med katerimi so najpogostejše te, ki jih vidimo v preglednici 1 (Musek, 1995).

Preglednica 1

Najpogosteje navajane značilnosti spremenjenih i= n posebnih zavestnih stanj

1. spremenjeno občutje realnosti - v spremenjeni zavesti se realnost močno spremeni, ali pa se začne dogajati drugačna realnost, kjer običajne zakonitosti zaznavanja in mišljenja ne veljajo več; dogajajo se stvari, ki bi se nam zdele v običajni stvarnos= ti nemogoče, neverjetne ali protislovne; včasih poročajo o doživljanju stvarnosti v drugih razsežnostih;=

2. spremenjen občutek časa: pojavi se npr. občutek, da č= asa ni, da "stoji", ali pa nasprotno, da se čas "zgošča" - da se dolgo časovno obdobje z mnoštvom dogodkov odvije v trenutku;

3= . izguba kontrole, npr. občutek, da se moramo vdati v dogajanje, da se "vtapljamo" vanj, da nas dogajanje "asimilira" in da = se temu ne moremo upirati;

4. emocionalne spremembe, npr. prosto in nezadržano izražanje emoc= ij ali pa nasprotno, odsotnost emocionalnega doživljanja (npr. med meditiranjem);

5. spremembe telesnih občutkov: pojavijo se občutki telesnih sprem= emb (večje ali manjše teže, spremenjene velikosti ali oblike telesa ali telesnih delov...), v skrajnem primeru občutje breztelesnosti, drugačnega telesa in občutje ločenosti od telesa (izkustvo "biti iz telesa", "out-of-body-experience");

6. spremenjena intenzivnost in pomen doživljanja: pogosto navajajo, da = se v spremenjenih stanjih zavesti doživljajo stvari posebno intenzivno in globoko (kot npr. v stanjih navdiha, vpogleda in "aha" doživetja); to se včasih povezuje z občutkom, da gre za doživljanje, ki je neskončno pomembnejše in vrednejše= od običajnega zavestnega doživljanja;

7. občutek neizrekljivosti: spremenjenih stanj zavesti često ni mogoče opisati, ker gre za izkustva, ki se kvalitativno zelo razliku= jejo od običajnih;

8. občutek prenove, preporoda (velja za nekatere oblike doživljanj spremenjene zavesti);

9. povečana sugestibilnost (tudi velja samo za nekatere oblike, npr. za hipnotski trans).

Iz opisov NDE je razvidno, da v mnogih točkah ustrezajo značilnostim spremenjenih zavestnih stanj: gre npr. za jasen občutek drugačne realnosti, za spremenjena občutja časa, nadzora, spremenjena tele= sna občtuja, zunajtelesnost in novo telo, spremenjeno in intenzivno doživljanje, težave pri „prevajanju“ izkušenj v vsakdanje izkustvo itd.

Po= vezovanje NDE z raziskovanjem posebnih stanj zavesti se zdi plodno tudi zato, ker je = med vsemi znanstvenih razlag poskusi razlag še najbolj blizu prevladujočim neznanstvenim razlagam (spiritualnim, filozofskim, versk= im). Prav zaradi izjemne kompleksnosti in relativne nedostopnosti posebnih zaves= tnih stanj, pa je seveda njihovo raziskovanje vse prej kot lahko. Še ve= 9;, prav mogoče je, da bo možno le, če bomo spremenili svojo sed= anjo „paradigmo“ gledanja na zavest in realnost, po kateri je običajno zavestno stanje meritorno, vsa druga pa takorekoč nekaj obrobnega in epifenomenalnega. Morda je bolj smiselno gledati na univerzum = kot na splet mnogih stanj duha in njim ustrezajočih realnosti (stanja zave= sti namreč ni mogoče opisati drugače kot s pomočjo njegove predmetne vsebine). Tak pogled na druga stanja zavesti in duha je prisoten v mnogih kulturah in zgodovinskih obdobjih in, kot rečeno, je morda bolj smiseln od našega trenutnega gledanja. Še zlasti pomembno se zdi,= da ga lahko uskladimo z duhovnimi, filozofskimi in religijskimi pogledi, ki jih prevladujoči znanstveni koncepti prejkone izključujejo.

4 ZAKLJUČEK

Zdi = se, da lahko samo spominsko strukturo pričevanj o NDE dokaj prepričljivo označimo kot primer skripta, torej posebne kognitivne sheme z značilno epizodično strukturo. Nasprotno se tem pa najdemo na področju vzročnih mehanizmov NDE vrsto razlag, ki se zelo razliku= jejo po svoji naravi in kompleksnosti. Z njimi bi le težko pojasnili NDE v celoti. Še najbolj smiselno se zdi, da psihološke razlage NDE usmerjamo k dejstvu, da sodijo obsmrtna izkustva v univerzum posebnih zaves= tnih stanj. Znanstveno raziskovanje tega univerzuma pa se v našem času šele dobro začenja.

Literatura=

Avsec, A. (1997). Kognitivno-psihološko pojmovanje temeljnih osebnostnih arhetipov po C. G. Jungu. Magistrska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddele= k za psihologijo.

Greyson, B. (1983a). The psychodynamics of near-death experiences. Journal of Ner= vous and Mental Disease, 171, 376 -380.

Greyson, B. (1983b). Near-death experiences and personal values. American Journal= of Psychiatry, 140, 618.

Kübl= er-Ross, E. (1969). On death and dying. = New York: Macmil= lan.

Moody, R,= Jr. (1975). Life after Life. <= st1:State w:st=3D"on">New York: Bantam.

Musek, J. (1995). Neznanke duha. Ljubljana: Educy.

Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozof= ska fakulteta.

Musek, J.= (2000). Kognitivna struktura obsmrtnega doživljanja.

Noyes, R. and Kletti, R. (1976a). Depersonalisation in the face of life threatening danger: a description. Psychiatry, 39, 19 - 30.

Noyes, R. and Kletti, R. (1976b). Depersonalisation in the face of life threatenin= g danger: an interpretation. Omega, 7, 103-108.

Osis, K. = in Haraldsson, E. (1978). Der Tod – ein neuer Anfang. Freiburg: Hermann Bauer. (Izvirnik: At the hour of death, New York, Avon Books, 1977)=

Rawlings, M. (1993). = To Hell and Back: Life After Death, Startling New Evidence. Nashville: T= homas Nelson.

Ring, K. (1980). Li= fe at Death: A Scientific Investigation of the Near-Death Experience. New York: Quill.=

Sabom, M.= (1982). Recollections of Death. New York: Harper and Row, 1982.

Schank, R. C. in Abelson, R. (1977). Scripts, plans, goals,= and understanding. Hillsdale (New Jersey): Lawrence Erlbaum. =

Siegel, R. K. (1980). The Psychology of life after death. American Psychologist, 35, 911-950.

Siegel, R. K. (1981). Accounting= for after-life experiences. Psychology Today 15, 67.<= /span>

Zaleski, = C. (1991). Onstranska potovanja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Janek Musek

Literatura=