Izvirni znanstveni članek
Superdimenzije osebnosti in osebnost= ni tipi
Janek Musek
Januar 2006
Glava: Superdimenzije osebnosti
Avtorjevo sporočilo:
Korespondenco v zvezi s člankom naslovite na Janek Musek, Oddelek =
za
psihologijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana,
elektronska pošta: janek.musek@guest.arnes.si
Povzetek
Sodobne psihološke raziskave potrjujejo obstoj tipov in prototipov osebnosti. Raziskava izhaja iz domnev= e, da lahko najbolj generalne in robustne tipe osebnosti utemeljimo na podlagi osebnostnih dimenzij višjega reda (alfa in beta faktor po Digmanu, 199= 7). Konfirmatorna faktorska analiza je potrdila dvofaktorsko solucijo prostora petih velikih faktorjev osebnosti (ekstravertnost, prijetnost, vestnost, nevroticizem, odprtost), klastrske analize pa so potrdile obstoj štirih stabilnih tipov osebnosti, ki jih lahko definiramo s pomočjo dveh superdimenzij osebnosti: tip 1 (nizek alfa, visok beta), tip 2 (visok alfa, visok beta), tip 3 (visok alfa, nizek beta) in tip 4 (nizek alfa, nizek bet= a). Psihološki opis štirih tipov dobro ustreza številnim dosedan= jim znanim tipologijam osebnosti.
Abstract
Higher-order personality dimensions = and personality types
Recent
psychological research reaffirmed the existence of personality types and
prototypes. The present study hypthesizes that the most general and robust
types of personality should be derived on the basis of higher-order persona=
lity
dimensions (alpha and beta factor,
Digman, 1997). Confirmatory factor analysis confirmed two-factor
solution of Big Five personality matrix (correlations between extraversion,
agreeableness, conscientiousness, neuroticism /stability/, and openness).
Cluster analysis of participants corroborated the existence of four stable
personality types, which clearly correspond to the basic combinations of
higher-order personality factors: Type 1 (low alpha, high beta), Type 2 (hi=
gh
alpha, high beta), Type 3 (high alpha, low beta), and Type 4 (low alpha, low
beta). The psychological description of four types closely resemble the
categories of most well-known previous typologies of personality.
Klju=
9;ne
besede
Osebnostni tipi, osebnostni prototi= pi, pet velikih, osebnostni faktorji višjega reda
Key words
Personality types, personality prot= otypes, Big Five, higher-order factors of personality
Superdimenzije osebnosti in osebnost= ni tipi
Tipologije osebnosti so se pojavile= že v antičnem času. Med njimi sta najpomembnejši Hipokratova tipologija štirih temperamentov, ki jo je izpopolnil Galen (Musek, 200= 3) in govori o koleričnem, sangviničnem, flegmatičnem in melanholičnem tipu temperamenta in Teofrastova tipologija značaje= v, ki opisuje 30 negativnih značajskih tipov (Teofrast, 1975). Zgodovinsk= o je zlasti pomembna Hipokrat-Galenova teorija temperamentov, ki se vse do nasto= pa moderne psihologije ni bistveno spremenila, tudi če upoštevamo ve= liko poznejši izpopolnitvi, ki ju dolgujemo Immanuelu Kantu in Wilhelmu Wun= dtu; ta je bil prvi, ki je skušal štiri tipe temperamenta opisati dimenzionalno in to veliko prej, preden je v moderni psihologiji dimenziona= lni pristop prevladal nad tipološkim (Musek, 2000). Zanimivo je, da so tudi mnogi drugi pomembni psihologi (npr. Pavlov, Eysenck, Strelau) ohranili kla= sični nauk o štirih temperamentih v čislih tudi še potem, ko so se= po dolgem času pojavile nove osebnostne tipologije.
Dva p=
ristopa v
proučevanju osebnostne strukture
Vse psihološke osebnostne tipo= logije, med njimi že omenjeni Jamesova, Jungova in mnoge druge, razvrščajo posameznike v diskretne kategorije, v razrede po načelu medsebojnega izključevanja. Nekdo je lahko uvršč= en samo v eno kategorijo (npr. kolerik, ekstravert…), ne pa v več kategorij ali pa nekam vmes med različne kategorije. Prav to je tudi velika pomanjkljivost klasičnega tipološkega gledanja na osebnost= . Razvrščanje ljudi v kvalitativne nominalne razrede ne ustreza empiričnim dejstvom,= saj je več kot očitno, da je zelo veliko oseb, ki se glede na svoje lastnosti in obnašanje dejansko uvrščajo nekje vmes med tipološkimi kategorijami. Prav tako je tudi očitno, da se nekateri bolj, drugi manj približujejo opredeljujočim značilnostim ti= pa, ki naj bi mu pripadali. Teh razlik pa znotraj okvirov klasičnega tipološkega pristopa ni mogoče meriti.
Zaradi empirične in psihometri= čne neustreznosti je v znanstveni psihologiji začel že pred dolgimi desetletji tipološki pristop nadomeščati drug, dimenzionalni pristop. Ta pristop pojmuje osebnostne lastnosti kot bipolarne dimenzije, k= i se raztezajo od ene skrajnosti do druge, po možnosti celo tako, da se posamezniki v tem bipolarnem kontinuumu distribuirajo po normalni, Gaussovi krivulji. Že nekaj desetletij imajo tako vodilno vlogo v psihologiji osebnosti dimenzionalni modeli, med katerimi so najpomembnejši Cattell= ov (Cattell, 1946, 1957, 1965, 1970), Eysenckov (Eysenck, 1947, 1952, 1967, 1970) in petfaktorski model osebnosti (Costa & McCrae, 1992a,c; 1995; Digman, 19= 90; Goldberg, 1990; John, 1990).
Idiog=
rafsko, k
posamezniku usmerjeno in nomotetično, k spremenljivkam usmerjeno
raziskovanje osebnosti
Medtem ko je tipološko razvrščanje očitno usmerjeno k razumevanju osebnostne strukt= ure kot kombinacije osebnostnih lastnosti v sklopu individualne osebnostne celo= te posameznika, je iskanje osebnostnih dimenzij enako očitno usmerjeno k razumevanju osebnostne strukture kot odnosov med osebnostnimi lastnostmi v = interpersonalnem prostoru. Z omenjenim premikom je v psihologiji osebnosti torej prišlo tudi do pomembnega obrata od idiografskega raziskovanja, usmerjenega k osebi (person-centered), k nomotetičnemu raziskovanju, usmerjenemu k spremenljivkam (variable-centered) (Allport, 1937, 1958, 1962; Bem & Al= len, 1974; Furr & Funder, 2003). Glavna naloga dimenzioloških modelov osebnosti je iskanje najgeneralnejših dimenzij osebnosti s pomočjo multivariatnih analiz odnosov med osebnostnimi spremenljivkami, ne pa iskan= je najgeneralnejših tipov osebnosti. Najpomembnejši dimenzionalni mo= deli osebnosti so napredovali do zavidljive višine in na področju odkrivanja ter analiziranja temeljnih dimenzij osebnosti je psihologija dos= egla enega izmed svojih vrhunskih dometov, kar zadeva doseženo soglasje in skladnost teoretskih modelov.
Osebn=
ostni tipi
in prototipi kot integracija idiografskega in nomotetičnega pristopa
Vendar ne smemo pozabiti, da je prav
razumevanje posameznikove osebnosti
Prednosti obeh pr=
istopov združuje
konstrukt osebnostnega prototipa (York & John, 1992), ki temelji na
konceptu prototipov (Rosch, 1978), pojmovnih kategorij, v katere ne
uvrščamo posameznih članov po načelu »vse ali
nič«, temveč glede na stopnjo ustrezanja oziroma podobnosti
idealnemu primeru razreda. Takšne osebnostne prototipe je mogoče
ugotavljati s pomočjo Q-tehnike faktorske analize (inverzna faktorska
analiza: Cattell, 1957; Meehl, 1992; Waller & Meehl, 1998), ki daje nam=
esto
faktorjev spremenljivk faktorje oseb. Na drug način lahko ugotavljamo
osebnostne prototipe s pomočjo klastrskih analiz, ki razvršč=
ajo
posameznike v razrede na podlagi njihovih medsebojnih ujemanj in korelacij v
osebnostnih dimenzijah. Raziskave iz obeh smeri potrjujejo, da obstaja
manjše število temeljnih osebnostnih prototipov, nekako trije do
štirje relativno stabilni osebnostni prototipi (Asendorpf in sod., 200=
1,
2002; Pulkkinen, 1996; Robins in sod., 1996; York & John, 1992). Trije
prototipi vsebinsko ustrezajo že omenjenemu Blockovemu modelu treh ose=
bnostnih
konfiguracij, resilientni, nadkontrolirani in podkontrolirani (Block, 1971;
Block in Block, 1980), pa tudi še starejši Rankovi (1945) shemi t=
reh
tipov prilagajanja, kreativni, adaptivni in konfliktni (nevrotski). York in
John (1992) sta predložila podobno, vendar štiritipsko solucijo in
govorita o individuiranem, tradicionalnem, konfliktnem in samogotovem
prototipu. Tretji metodološki pristop, usmerjen k posamezniku, temelji=
na
profilnih analizah, npr. s pomočjo modela PAMS (Profilna analiza s
pomočjo multidimenzionalnega skaliranja, Davison, 1994). Tako lahko
vidimo, da se sodobno raziskovanje osebnostnih (proto)tipov odvija v tesni
povezavi s tremi prevladujočimi metodološkimi pristopi: pristopom=
s
pomočjo Q faktorske analize, pristopom s pomočjo klastrske analiz=
e in
pristopom s pomočjo multidimenzionalnega skaliranja. Temu primerni so =
tudi
podatki, ki so osnova za analizo pri treh pristopih. V primeru Q faktorske
analize so izhodni podatki navadno korelacijske matrike podatkov Q
razvrščanja (Q-sort) osebnostnih značilnosti, v primeru
klastrskih analiz in profilnih analiz, kot je PAMS, pa so to navadno mere
(ne)podobnosti podatkov o osebnostnih lastnostih, vključujoč tudi
korelacijske koeficiente.
Super=
dimenzije
osebnosti kot izvor stabilnih in generalnih tipov osebnosti
Izvorni podatki za identifikacijo
(proto)tipov osebnosti v sodobnem raziskovanju so skoraj v vsakem primeru
podatki o osebnostnih lastnostih, ki pripadajo osebnostnemu prostoru petih
velikih faktorjev osebnosti: ekstravertnosti, prijetnosti, vestnosti,
nevroticizmu in odprtosti. Neposredni podatki za pet velikih dimenzij osebn=
osti
so bili pogosto predmet klastrsko analitskega proučevanja osebnostnih
tipov (Asendorpf in sod., 2001,=
2002;
Caspi in Silva, 1995; Pulkkinen, 1996; Robins in sod., 1996), podobno pa ve=
lja
tudi za druge raziskave. Osebnostne lastnosti, ki so bile uporabljene po me=
todi
Q razvrščanja in nato podvržene inverzni faktorski analizi, =
so
prav tako dimenzionirane v prostoru petih velikih faktorjev osebnosti
(Asendorpf in sod., 2001, 2002; Pulkkinen, 1996; Robins in sod., 1996; York=
in
John, 1992). Vse to se zdi logično, vendar pet velikih dejansko ne
predstavlja najbolj generalnih dimenzij osebnosti. Med petimi velikimi fakt=
orji
so namreč še vedno določene korelacije, ki dovoljujejo iskan=
je
še generalnejših nadrednih dimenzij osebnosti. V številnih
objavljenih in neobjavljenih študijah so skoraj brez izjeme potrdili d=
ve
takšni osebnostni superdimenziji, ki ju je Digman (1997) označil =
kot
alfa in beta faktor. Prvi pojasnjuje skupno varianco prijetnosti, vestnosti=
in
emocionalne stabilnosti, drugi pa skupno varianco ekstravertnosti in odprto=
sti.
Izhod=
išča
pričujoče raziskave
Smiselna se torej zdi domneva, da b= i bilo treba najbolj robustne, generalne in stabilne tipe osebnosti treba iskati na osnovi obeh superdimenzij osebnosti, alfa in beta faktorja. Prav ta hipotez= a je tudi izhodišče te raziskave. Pričakujemo torej, da bodo teme= ljni tipi osebnosti odražali osnovne psihološke profilne kombinacije a= lfa in beta faktorja. Potemtakem lahko predvidevamo, da se bodo kot stabilni ti= pi osebnosti izkazali štirje tipi, ki jih lahko definiramo kot naslednje možne kombinacije obeh superdimenzij osebnosti
visok alfa faktor in visok beta fak= tor (+alfa +beta),
visok alfa faktor in nizek beta fak= tor (+alfa -beta),
nizek alfa faktor in visok beta fak= tor (-alfa +beta),
nizek alfa faktor in nizek beta fak= tor (-alfa -beta).
V pričujoči študiji = se torej lotevam vprašanja, ali je na podlagi dveh osebnostnih superdimenzij možno empirično utemeljiti generalne in stabilne (proto)tipe osebnosti. Ker gre za samo dve izhodni spremenljivki (superdimenziji) osebnosti, prihaja v poštev le omejen izbor multivariatnih metod za razvrščanje posameznikov na podlagi dveh spremenljivk. To so pred= vsem metode klastrske analize, zlasti hierarhična klastrska analiza, ki jo lahko optimiziramo z nehierarhičnimi algoritmi razvrščanja (“k-means” metoda).
Posebno pozornost pri uporabi teh m= etod namenja študija preverjanju stabilnosti, torej zanesljivosti, replikabilnosti in posplošljivosti dobljenih tipov. Ko gre za hierarhične klastrske analize, je to še posebej pomembno in potre= bno, saj nam pri njih algoritmi razvrščanja ponujajo zaporedne solucij= e ne glede na to, kako zanesljivo se na vsaki ravni klastri ločujejo med se= boj.
Vendar ugotavljanje osebnostnih tip= ov in njihove stabilnosti ni edini namen raziskave. Enako pomembno je določa= nje psihološke vsebine tipov. Zato je raziskava usmerjena tudi k natančnejšemu opisu dobljenih tipov v luči petih velikih faktorjev.
Metoda
Oblikovanje razisk=
ave
&nb= sp; Raziskavo smo načrtovali kot korelacijsko in multivariatno raziskovanje, ki je v enem delu osredinjeno na strukturno analizo spremenljivk, v drugem delu pa = na strukturno analizo oseb.
Udeleženci
&nb= sp; V raziskavo je bila vključena 301 oseba obeh spolov in vseh starostnih razredov. V vzorcu je bilo<= span style=3D'mso-spacerun:yes'> 181 moških in 120 žensk.= Gre za osebe v razponu od 13 do 73 let, z aritmetično sredino 36,95 let in= s standardno deviacijo 10,37 let.
Aparat
Vprašalnik Velikih pet BFI =
(Big
Five Inventory /BFI/; John, 1990; John, Donahue, & Kentle, 1991; John &=
amp;
Srivastava, 1999). Za merjenje petih velikih
faktorjev osebnosti je bila uporabljena slovenska verzija vprašalnika =
BFI.
Vprašalnik vsebuje 44 postavk, ki merijo pet velikih faktorjev osebnos=
ti:
ekstravertnost, prijetnost, vestnost, stabilnost (nevroticizem) in odprtost.
Postavke se ocenjujejo na petstopenjski lestvici (Likertovega tipa) od 1
(povsem se ne strinjam) do 5 (povsem se strinjam). Vprašalnik ima dobre
merske karakteristike, med njimi visoko konvergentno veljavnost tako z drug=
imi
samoocenjevalnimi instrumenti kot z ocenami drugih oseb in prav tako zelo z=
adovoljivo
zanesljivost (Benet-Martinez & John, 1998; Costa & McCrae, 1992b; J=
ohn
& Srivastava, 1999; Watson & Hubbard, 1996; Watson, Clark, &
Harkness, 1994). Slovenska verzija BFI je bila izdelana po metodi prevoda in
povratnega prevoda (Avsec, neobj.) in ima prav tako ustrezne merske
karakteristike. Pri raziskovalnem vzorcu se gibljejo vrednosti koeficientov
zanesljivosti (Cronbachov alfa) med
Postopek
Udeleženci so preko spleta ano=
nimno
izpolnili vprašalnik, ki je bil prirejen za spletno testiranje. Doblje=
ni
podatki udeležencev so bili šifrirani in obdelani z ustreznimi
statističnimi metodami. Uporabili smo izračune korelacij in
multivariatne analize, vse s pomočjo statističnih programskih pak=
etov
SPSS 12 (SPSS 12 for Windows)=
in
LISREL 8.54.
Rezultati in diskusija
Dobljeni rezultati bodo prikazani v= treh ločenih razdelkih. Najprej bom predstavil rezultate faktorskih analiz petih velikih faktorjev osebnosti, s katerimi sta bila izločena dva nadredna faktorja temeljnih dimenzij osebnosti, dve superdimenziji osebnost= i. Nato bom prikazal rezultate klastrskih in drugih analiz, s pomočjo kat= erih so bili posamezniki razvrščeni v tipološke razrede (osebnost= ne tipe) na podlagi medsebojnih ujemanj v dveh osebnostnih superdimenzijah. In slednjič bodo prikazani rezultati statističnih analiz, ki kaž= ;ejo glavne osebnostne značilnosti osebnostnih tipov, njihove osebnostne razlike in njihovo napovedljivost na podlagi osebnostnih značilnosti posameznikov.
Super=
dimenziji
osebnosti: alfa in beta faktor
S pomočjo vprašalnika BFI= smo izmerili vrednosti petih faktorjev osebnosti: ekstravertnosti, prijetnosti, vestnosti, nevroticizma in odprtosti in izračunali korelacije med njim= i. Kot kaže Tabela 1, so med petimi faktorji, ki jih merijo ustrezne lest= vice vprašalnika BFI, kar tehtne korelacije, kar nakazuje primernost nadalj= nje faktorske analize. Zlasti padejo v oči negativne korelacije nevroticiz= ma z vsemi drugimi faktorji, ki korelirajo med seboj pozitivno, najvišje ekstravertnost in odprtost.
Tabela
1.
Korelacije
med petimi faktorji osebnosti.
=
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
|
|
|
|
|
|
|
ekstravertnost<= o:p> |
,339(**) |
,344(**) |
-,527(**) |
,435(**) |
|
prijetnost |
|
,310(**) |
-,537(**) |
,286(**) |
|
vestnost |
|
|
-,442(**) |
,211(**) |
|
nevroticizem |
|
|
|
-,285(**) |
** p < 0,01
Tudi drugi kazalci potrjujejo prime= rnost faktorske analize: Kaiser-Meyer-Olkinov indeks vzorčne ustreznosti ima vrednost 0,742, Bartlettov test sferičnost pa je signifikanten na nivo= ju 0,000. Korelacijska matrika je bila faktorsko analizirana po metodi glavnih komponent, izločena sta bila dva faktorja, ki pojasnjujeta skupaj 67,1= 87 odstotkov celotne variance v matriki. Faktorja smo rotirali z varimax metodo rotacije. Tabela 2 prikazuje nasičenja petih izvornih spremenljivk (pe= tih velikih faktorjev) z obema novima faktorskima dimenzijama. S prvim faktorje= m so visoko nasičeni nevroticem (negativno), vestnost in prijetnost (poziti= vno) in v manjši meri tudi ekstravertnost, ki pa je še bolj nasič= ena z drugim faktorjem, ki sicer zelo visoko korelira zlasti z odprtostjo.
Tabela
2.
Nasičenja
petih velikih faktorjev z dvema rotiranima faktorskima dimenzijama.
|
|
Faktorji |
|
| 1 |
2 |
|
|
nevroticizem |
-,804 |
-,281 |
|
vestnost |
,759 |
,044 |
|
prijetnost |
,707 |
,227 |
|
odprtost |
,069 |
,922 |
|
ekstravertnost<= o:p> |
,462 |
,660 |
Obe dobljeni faktorski dimenziji la= hko seveda interpretiramo kot superdimenziji osebnostnega prostora, saj pojasnjujeta skupno varianco petih temeljnih dimenzij osebnosti po petfaktorskem modelu. Prvo superdimenzijo lahko psihološko opišemo kot kompozicijo emocionalne stabilnosti, vestnosti in prijetnosti, kar povs= em ustreza znanemu nadrednemu alfa faktorju osebnosti, medtem ko druga superdimenzija ustreza beta faktorju, ki ga sestavljata odprtost in ekstravertnost (Digman, 1997).
Dvofaktorsko solucijo prostora petih velikih dimenzij osebnosti potrjuje tudi konfirmatorna faktorska analiza po metodi analize kovariančnih struktur LISREL (Sörbom in Jöres= kog, 1981). Končni model, ki predvideva nasičenost nevroticizma, vestn= osti in prijetnosti z latentno dimenzijo alfa in nasičenost odprtosti in ekstravertnosti z latentno dimenzijo beta, se je izkazal za veljavnega (hi kvadrat =3D 80,0; p =3D 0,37; RMSEA =3D 0,0).
Na podlagi obeh faktorskih analiz p= etih velikih dimenzij osebnosti smo se odločili, da dve dobljena faktorja interpretiramo kot alfa in beta faktor po Digmanu (1997), ju tretiramo kot nadredni superdimenziji osebnostne prostora in ju uporabimo kot izhodišče za podobnostno matriko oseb za njihovo tipološko razvrščanje.
Osebn=
ostni tipi
na podlagi superdimenzij osebnosti
Na podlagi naše glavne hipoteze predvidevamo, da se posamezniki na podlagi obeh superdimenzij osebnosti razvrščajo v štiri tipološke skupine, ki jih označujejo visok alfa faktor in visok beta faktor (skupina +alfa +beta= ), visok alfa faktor in nizek beta faktor (skupina +alfa -beta), nizek alfa fa= ktor in visok beta faktor (skupina -alfa +beta) in nizek alfa faktor in nizek be= ta faktor (skupina -alfa -beta). Zato smo izvedli klastrske analize, v katerih= smo a priori izločili štiri skupine in sicer kombinirano hierarhi= 9;no klastrsko analizo in klastrsko analizo po k-means metodi. Najprej smo dobili matriko vseh oseb (N=3D301) na podlagi izračunane evklidske podobnosti= v dveh superdimenzijah osebnosti (faktorske vrednosti alfa in beta faktorja),= ki smo jo nato predelali s pomočjo Wardove metode, kjer smo izločili štiriklastrsko solucijo. Nato smo opravili še klastrsko analizo po k-means metodi, kjer smo prav tako izločili štiriklastrsko soluci= jo. Obe soluciji sta dale precej podobne razvrstitve oseb v štiri razrede.= Obe razvrstitvi se dobro ujemata glede na različne kazalce asociacije (Cramerjev V =3D 0,699; koeficient kontingence =3D 0,771) in, kar je najbolj pomembno, vrednost Cohenovega koeficienta kappa je 0,67, kar presega običajno zahtevano vrednost 0,60. Kljub temu smo skušali še izboljšati klasifikacijo oseb v klastre in sicer tako, da smo povpre&#= 269;ne alfa in beta faktorske vrednosti oseb v skupinah po hierarhični klastr= ski analizi vzeli kot inicialne klastrske centre za novo štiriklastrsko solucijo po k-means metodi. Klasifikacija oseb se zaradi tega praktičn= o ni veliko spremenila, vsekakor pa smo dobljeno klasifikacijo v štiri razr= ede ohranili za nadaljnje analize. Tabela 3 kaže primerjavo klastrov, dobljenih s pomočjo prvotne hierarhične klastrske analize in končne analize s pomočjo k-means metode. Ujemanje se je še povečalo (Cramerjev V =3D 0,817; koeficient kontingence =3D 0,817; Coh= enov koeficient kappa =3D 0,816). Klasifikacijo, dobljeno s končno analizo s pomočjo k-means metode, smo zato obdržali za nadaljnje analize.
Tabela 3.
Križna tabulacija oseb, razvrščenih v štiri razrede po dveh metodah klastrske analiz= e.
|
|
Klastri po k-means metodi |
Skupaj |
|||
| 1 |
2 |
3 |
4 |
||
| Klastri po hierar-hični analizi |
1 |
25 |
0 |
0 |
0 |
25 |
| 2 |
4 |
99 |
2 |
1 |
106 |
| 3 |
0 |
2 |
57 |
1 |
60 |
| 4 |
15 |
0 |
15 |
80 |
110 |
|
Skupaj |
44 |
101 |
74 |
82 |
301 |
Nato je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali je dobljena štiriklastrska solucija dovolj stabilna oziroma replikabilna. Je takšna, da jo lahko pričakujemo tudi v drugih raziskavah na večjem številu oseb? Da bi preverili njeno replikabilnost in stabilnost, smo vzorec 301 osebe po slučaju razdelil= i na dva približno enako velika podvzorca (v prvem je bilo 145 oseb, v drug= em pa 156 oseb) in pri vsakem od njiju izvedli enak postopek klasifikacije s pomočjo klastrskih analiz. Tako smo dobili za vsak podvzorec solucijo s štirimi klastri, ki smo jih nato primerjali s prvotno razvrstitvijo v klastre. Cohenov koeficient kappa je pokazal v prvem primeru vrednost 0,555= , v drugem pa 0,689, medtem ko so se druge mere asociacij gibale v razponu med 0,586 do 0,786. Iz tega lahko zaključimo, da je dobljena klasifikacija oseb v štiri razrede dovolj stabilna.
Osebn=
ostne
značilnosti štirih tipov
Ključno vprašanje pa je s= eveda psihološka vsebina dobljenih tipov oseb. Tabela 4 nam kaže osebno= stne značilnost štirih tipoloških skupin. Dobljeni tipi natan= 9;no ustrezajo pričakovanim: najpogostejši tip (tip 2) ustreza pričakovanemu tipu +alfa +beta, naslednji po pogostosti je tip 4, ki ustreza pričakovanemu tipu –alfa –beta, nato sledi tip 3, = ki ustreza pričakovanemu tipu +alfa –beta in končno je tu tip = 1, ki ustreza pričakovanemu tipu –alfa +beta.
Tabela 4.
Osebnostni opis štirih tipov s pomočjo dveh faktorjev osebnosti višjega reda (alfa in beta superfaktor) in petih velikih faktorjev.
=
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
&nb=
sp; =
|
|
alfa faktor osebnosti |
beta faktor osebnosti |
ekstravertnost |
prijetnost |
vestnost |
nevroticizem |
odprtost |
|
Tip 1 (44) |
-,97 |
,61 |
28,27 |
30,25 |
29,77 |
26,86 |
41,66 |
|
Tip 2 (101) |
,65 |
,84 |
32,59 |
35,81 |
37,11 |
18,67 |
41,56 |
|
Tip 3 (74) |
,67 |
-,52 |
28,14 |
36,32 |
37,45 |
19,19 |
32,70 |
|
Tip 4 (82) |
-,87 |
-,90 |
22,87 |
29,49 |
31,55 |
26,38 |
32,46 |
|
Skupno povprečje |
,00 |
,00 |
28,22 |
33,40 |
34,60 |
22,10 |
36,92 |
Osebnostni profili tipov torej povs= em ustrezajo pričakovanim štirim kombinacijam alfa in beta superfakt= orja osebnosti, ki jih še dopolnjujejo ustrezne kombinacije petih velikih faktorjev osebnosti. Najpogostejši tip, tip 2, ima nadpovprečne v= rednosti alfa faktorja (stabilnost, prijetnost, vestnost) in beta faktorja (ekstravertnost, odprtost). Njemu nekako nasprotni tip je tip 4, ki ima podpovprečne vrednosti alfa faktorja (nevroticizem, neprijetnost, nevestnost) in beta faktorja (introvertnost, zaprtost). Tip 3 ima nadpovprečne vrednosti alfa faktoja (stabilnost, prijetnost, vestnost), toda podpovprečne vrednosti beta faktorja (introvertnost, zaprtost). Končno ima tip 1 podpovprečne vrednosti alfa faktorja (nevroticiz= em, neprijetnost, nevestnost) in nadpovprečne vrednosti beta faktorja (ekstravertnost in odprtost).
Zdi se, da se psihološki opis
štirih dobljenih tipov osebnosti ujema z vrsto najpomembnejših
tipoloških klasifikacij osebnosti, kar jih poznamo iz psihološke
zgodovine. Lahko začnemo kar pri Hipokratu in Galenu. Tip 2 zlahka
povežemo s sangviničnim tipom temperamenta, tip 4 z
melanholičnim, tip 3 s flegmatičnim in tip 1 s koleričnim. T=
ip
Toda naša tipologija ne spomin=
ja le na
klasično tipologijo temperamentov, ampak tudi na osebnostne tipolo#=
3;ke
klasifikacije, o katerih se največ govori v sodobni psihologiji. Trije
izmed naših tipov so blizu tipom, o katerih je govoril psihoanalitik R=
ank
(1945): Rankovemu adaptivnemu tipu nekako ustreza naš tip 2, konfliktn=
emu
(nevrotskemu) tipu naš tip
Tabela 5.
Korespondentnost naših tipov o= sebnosti z znanimi psihološkimi tipologijami.
|
|
Tipi, dobljeni v naši raziskavi |
|||
|
Avtor |
Tip 1 |
Tip 2 |
Tip 3 |
Tip 4 |
|
Hipokrat |
kolerik |
sangvinik |
flegmatik |
melanholik |
|
Pavlov |
kolerik (močan, gibljiv, neuravnotežen živčni si= stem) |
sangvinik (močan, gibljiv, uravnotežen živčni sist= em) |
flegmatik (močan, negibljiv, neuravnotežen živčni sistem) |
melanholik (šibek, gibljiv, neuravnotežen živčni si= stem) |
|
Eysenck |
kolerik ekstraverten, labilen |
sangvinik ekstraverten, stabilen |
flegmatik introverten, stabilen |
melanholik introverten, labilen |
|
Rank |
kreativni |
adaptivni |
nevrotski (konflikten) |
|
|
Riesman |
avtonomni |
prilagojeni |
anomičen |
|
|
Block in drugi* |
podkontrolirani |
resilientni |
|
nadkontrolirani |
|
York, John |
samogotovi |
individuirani |
tradicionalni |
konfliktni |
* Block, 1971; Block in Block, 1980; Asendorpf in sod., 2001, 2002; Pulkkinen, 1996; Robins in sod., 1996=
Zaključki
Izsledki raziskave potrjujejo domne= vo, da lahko na podlagi dveh superdimenzij osebnosti, alfa in beta faktorja, utemeljimo štiri stabilne tipe osebnosti. Za tip 1 je značilen ni= zek alfa in visok beta faktor (med petimi velikimi faktorji nižja stopnja prijetnosti, vestnosti in višja stopnja nevroticizma ter odprtosti), za tip 2 je značilna kombinacija visokega alfa in beta faktorja (viš= je stopnje prijetnosti, vestnosti, ekstravertnosti, odprtosti in nižji nevroticizem), za tip 3 je značilen visok alfa in nizek beta faktor (višja stopnja prijetnosti, vestnosti in nižja nevroticizem in odprtost) in za tip 4 je značilna kombinacija nižjega alfa in beta faktorja (nižji ekstravertnost, prijetnost, vestnost, odprtost in višji nevroticizem). Dobljeni osebnostni tipi se po svoji psihološ= ;ki vsebini približujejo nekaterim drugim tipološkim kategorijam, tako klasičnim (npr. Hipokratovi), kot tudi novejšim.
Allp=
ort, G.
W. (1937). Personality: A psycholog=
ical
interpretation.
Allport,
G. W. (1958). What units shall we employ? In G. Lindzey (Ed.), Assessmen=
t of
human motives (pp. 238—260).
Allp=
ort, G.
W. (1961). Pattern and growth in
personality.
Asen= dorpf, J. B., Borkenau, P., Ostendorf, F., & Van Aken, M. A. G. (2001). Person= ality Description at its Joints: Confirmation of Three Replicable Personality Pro= totypes for Both Children and Adults. Europ= ean Journal of Personality, 15, 169-198. <= /p>
Bem,=
D. J.,
& Allen, A. (1974). On predicting some of the people some of the time: search for cross-situati=
onal
consistencies in behavior. Psycholo=
gical
Review, 506-520.
Benet-Martinez, V.,
& John, O. P. (1998). Los cinco grandes across
cultures and ethnic groups: Multitrait–multimethod analyses of the Big
Five in Spanish and English. Journal of Personality and Social
Psychology, 75, 729-750.
Block,
J. (1971). Lives through time.
Block,
J. (1995). A contrarian view of the five-factor approach to personality
description. Psychological Bulletin=
, 117,
187-215.
Block, J. H=
.,
& Block, J. (1980). The role of ego-control and ego-resiliency in the
organization of behavior. In W. A. Collins (Ed.), Minnesota Symposium on Child Psychology (Vol. 13, pp.
39–101). Hillsdale, NJ: Erlbaum.
Brec=
kenridge,
(1989). Replicating cluster analysis: Method, consistency, and validity. Multivariate Behavior Research, 24,
147-161.
Carlson, R. (1984).=
What's
social about social psychology? Where's the person in personality research?=
Journal of Personality and Social Psychology,=
47,
1304-1309.
Catt=
ell, R.
B. (1946). Description and measurem=
ent
of personality.
Catt=
ell, R.
B. (1950). Personality: A systemati=
c,
theoretical, and factual study. NewYork: McGraw-Hill.
Catt=
ell, R.
B. (1957). Personality and motivati=
on
structure and measurement. NewYork: Harcourt, Bvrace, Jovanovich.
Cat=
tell, R.
B. (1965). The scientific analysis =
of
personality.
Costa, P. T., & McCrae, R. R. (1992a). Re=
ply to
Eysenck. Personality and Individual
Differences, 13, 861-865.
Costa, P. T=
. Jr.,
& McCrae, R. R. (1992b). Revise=
d NEO
Personality Inventory (NEO-PI-R) and NEO Five-Factor Inventory (NEO-FFI)
professional manual. Odessa, FL: Psychological Assessment Resources.
Costa, P. T., & M=
cCrae,
R. R. (1992c). Four ways five factors are basic. Personality and Individual Differences, 13, 653-665.
Costa, P. T., & M=
cCrae,
R. R. (1995). Solid ground in the wetlands of personality: A reply to Block=
. Psychological Bulletin, 117, 216-2=
20.
Dahlstrom,
W. G. (1972). Personality systemati=
cs and
the problem of types.
Dav=
ison, M.
L. (1994). Multidimensional scaling models of personality responding. In S.
Strack & M. Lorr (Eds.), Differ=
entiating
normal and abnormal personality (pp. 196–215).
Dig=
man, J.
M. (1990). Personality structure: Emergence of the five-factor model. Annual Review of Psychology, 41,
417-440.
Eys=
enck, H.
J. (1947). Dimensions of personalit=
y.
Eys=
enck, H.
J. (1952). The scientific study of<=
span
style=3D'mso-spacerun:yes'> personality.
Eys=
enck, H.
J. (1967). The biological basis of<=
span
style=3D'mso-spacerun:yes'> personality.
Eysenck, H. J. (1970)=
. The structure of human personality (3rd ed.). <=
st1:City
w:st=3D"on">London:
Eysenck, H. J., &
Eysenck, M. W. (1985). Personality and individual differences: A natural
science approach.
Furr, R. M., & Fu=
nder, D.
C. (2003). Situational similarity and behavioral consistency: Subjective,
objective, variable-centered, and person-centered approaches. Journal of Research in Personality, 38=
, 421–447.
Goldberg, L. R. (1990=
). An
alternative "description of personality": The Big Five factor
structure. Journal of Personality a=
nd
Social Psychology, 59, 1216-1229.
Goldberg, L. R. (1999=
). A
broad-bandwidth, public domain, personality inventory measuring the lower-l=
evel
facets of several five-factor models. In I. Mervielde, I. Deary, F. De Fruy=
t,
& F. Ostendorf (Eds.), Personality Psychology in
Goldberg, L. R. (2001=
/2005). International
Personality Item Pool: A Scientific Collaboratory for the Development of
Advanced Measures of Personality and Other Individual Differences.
Doseženo na: http://ipip.ori.org/=
Goldberg, L. R. in so=
d.
(2005). The International Personality Item Pool and the Future of Public-Do=
main
Personality Measures. Journal of Research in Personality (v tisku).
G= oldberg, L. R., & Saucier, G. (1995). So what do you propose we use instead? A reply to Block. Psychological Bulletin, 117, 221-225.=
International Persona=
lity
Item Pool (2001). A Scientific Collaboratory for the Development of Advanced
Measures of Personality Traits and Other Individual Differences
(http://ipip.ori.org/). Internet Web Site.
John, 0. P. (1990). T=
he
"Big five" factor taxonomy: Dimensions of personality in the natu=
ral
language and in questionnaires. ln L. A. Pervin (Ed.), Handbook of personalitv: Theorv and researeh (pp. 66-100).
John, O. P., Donahue,=
E.
M.,& Kentle, R. L. (1991)=
. The
Big Five Inventory—Versions 4a and 54 (Tech. Rep.).
John, O. P.,
& Srivastava, S. (1999). The Big Five trait taxon=
omy:
History, measurement, and theoretical perspectives. In L. A. Pervin &=
amp;
O. P. John (Eds.), Handbook of personality: Theory and research (2=
nd
ed., pp. 102–138).
Meehl, P. M. (1992).
Factors and taxa, traits and types, differences of degree and differences in
kind. Journal of Personality, 60, <=
/i>117–174.
Musek, J. (2000). Psihološki modeli in teorije oseb=
nosti.
Musek, J. (2003). Zgodovina psihologije.
Pulkkinen, L. (1996=
).
Female and male personality styles: A typological and developmental analysi=
s. Journal of Pers=
onality
and Social Psychology, <=
span
class=3Dfulltext-it>70, 1288–1306.
Rank,
O. (1945). Will therapy and truth a=
nd
reality.
Riesman,
D. (1961). The lonely crowd.
Robins,
R. W., John, O. P., Caspi, A., Moffitt, T. E., & Stouthamer-Loeber, M.
(1996). Resilient, overcontrolled, and undercontrolled boys: Three replicab=
le
personality types. Journal of Perso=
nality
and Social Psychology, 70, 157–171.
Runyan,
W. M. (1982). Life Histories and
Psychobiography: Explorations in Theory and Method.
Sörbom,
D. & Jöreskog, K. G. (1981). The use of LISREL in sociological mod=
el
building. In E. Borgatta & D. J. Jackson (Eds.) Factor analysis and measurement in sociological research: A
multidimensional perspective.
Teofrast
(1975). Karakteri.
Waller, N. G., & Meehl, P. E. (=
1998). Multivariate
taxonometric procedures: Distinguishing types from continua.
Watson, D.,
& Hubbard, B. (1996). Adaptational style and disposition=
al
structure: Coping in the context of the five-factor model. Journa=
l of
Personality, 64, 737-774.
Watson, D.,&nb=
sp;Clark, L.
A., & Harkness, A. R. (1994). Structures of
personality and their relevance to psychopathology. Journal of
Abnormal Psychology, 103, 18-31.
Super=
dimenzije
osebnosti 1